V enem prejšnjih prispevkov smo se spraševali, če smo perfekcionisti, in ali smo ponosni na to?
Tokrat nekaj o Meta študija Harvard Business Review je zajemala 95 študij od 1980 do danes, v katere je bilo vključenih 24.000 udeležencev. Raziskovalni fokus meta študije je bil odnos med perfekcionizmom in učinkovitostjo.
Ena glavnih ugotovitev – poleg tega, da je perfekcionizem bistveno večji problem, kot si predstavljamo – je, da se perfekcionisti delijo v dve skupini. V prvi so “iskalci odličnosti”, drugi pa “izogibalci napakam”. Prve vodi ambicija po dosežku, preseganju sebe, dokazovanju, druge pa preprosto strah. Strah pred posledicami napak, najpogosteje pa zgolj strah pred tem, kaj si bodo mislili drugi. Žalostno, mar ne, da delamo težave sebi in delodajalcu, drugim, zgolj zato, ker nas je strah, kaj si bo o tem nekdo mislil? Pri čemer pozabljamo, da imajo drugi čisto preveč dela sami s sabo in jim pravzaprav nismo tako pomembni, kot se nam zdi.
Pomembna ugotovitev meta študije je tudi, da uspešnost in perfekcionizem nista povezana – perfekcionisti niso boljši ali slabši delavci od ne-perfekcionistov. Najverjetneje zato, ker so koristi bolj “popolnih rezultatov” izničene s tem, da perfekcionisti porabijo (pre)več časa za ene zadeve in zato zapostavljajo druge. Hkrati pa bolj trpijo zaradi stresa ali izgorelosti, depresije oziroma tesnobe. Kakorkoli, perfekcionizem pri delu najverjetneje ni konstruktiven. A kot sem omenil v prejšnjem zapisu, je pomembno, ali smo računovodja, inženirka v nuklearki, ali pa učiteljica, prodajalec.
To sicer ne pomeni, da se managerji oziroma kadrovske službe v organizacijah izogibajo perfekcionistom, ki stremijo k odličnosti. Ti so namreč bolj motivirani za delo, delajo dlje in so bolj zavzeti. Ker pa ima tak perfekcionizem tudi slabe plati, je pomembno, da vodje v podjetjih vedo, kako ravnati s perfekcionisti.
Management perfekcionistov obsega, med drugim:
- jasno postavljanje ciljev (roki, kaj in kdaj je nekaj dovolj dobro);
- sporočanje, katere nepopolnosti, napake so sprejemljive;
- pomoč perfekcionistom glede stresa, zdravja in dobrega počutja.
Kot kaže bo znanje, kako voditi perfekcionste, v pridnosti postala ena od prioritet, saj delež perfekcionistov med mladimi raste.
Perfekcionizem je lahko znak inteligence pri mlajših, tako meji na avtizem in ADHD, ker jih ostali niso zmožni razumeti, dokler niso dovolj stari, da smejo o tem spregovoriti in je to znak nezrelosti odraslih oz. starejših, da jih označijo tako.
Zanimivo, tega nisem vedel, hvala.
S tem hočem poudariti, da so včasih do smrti primerjali avtomobile, danes vpliv, jutri pa pa sploh mogoče ne bo potrebe po tem (primerjanju).
Vsaka generacija se uči od prejšnje in se kaže inteligenca v zrelosti, kot odziv na situacijo in je problem, ko otroci vidijo, da veliko stvari nima smisla in se enostavno nočejo ”podrediti nesmislu”. Temu posledično iščejo vedno boljše načine do rešitve.
Lep pozdrav.
S tem hočem poudariti, da so včasih celo življenje primerjali avtomobile, danes sledilce in vpliv, jutri pa pa sploh mogoče ne bo potrebe po tem (primerjanju).
Vsaka generacija se uči od prejšnje in se kaže inteligenca v zrelosti, kot odziv na situacijo in je problem, ko otroci vidijo, da veliko stvari nima smisla, se enostavno nočejo ”podrediti nesmislu”. Temu posledično iščejo vedno boljše načine do rešitve in postanejo perfekcionisti*
Lep pozdrav.