Ste perfekcionist? Ste ponosni na to, in svoj perfekcionizem tudi znate dobro zagovarjati?
Potem imam za vas odlično vprašanje.
Če bi VI morali plačati za perfekcionizem, bi še vedno skušali narediti popolno?
Recimo, da bi naročili barvanje ograje v hiši, in bi imeli na voljo dva izvajalca.
Prvi bi bil hiter, poceni in rahlo površen, drugi pa počasen, (preveč) natančen in bistveno dražji? Prvi bi vas prišel 350 EUR, drugi pa 720 EUR, prvi bi barvo nanašal dvakrat, drugi trikrat. Koga bi izbrali? Ima tretji nanos barve smiseln? Ni enoznačnega odgovora, ker veliko je odvisno od lesa, koliko vpija …
Sedaj si predstavljajte, da ste vi tisti, ki barva ograjo. Naročnik vam za barve in barvanje da 450 evrov, barve vas stanejo 200 evrov. Če bi barvali perfekcionistično bi zaslužili 7 evrov na uro, če pa pohitite, pa 20 evrov. Kako bi se odločali v tem primeru?
Precej verjetno je, da perfekcionistom že plačujete preveč. Sodelavcu, ki se zaradi svojega perfekcionizma ni sposoben držati rokov in zato šef delo podeli vam. Ali pa imate perfekcionističnega šefa, ki raje stvari naredi sam, saj jih po njegovem mnenju nihče drug ni sposoben narediti tako kot on. In potem pomembne stvari niso dokončane v roku, hkrati pa ima šef veliko pripomb čez vaše delo.
Ne me napačno razumeti, če se lahko gremo »money no object«, da cena ni važna, potem seveda smo vsi za perfektne storitve in izdelke. Ampak, kje je meja?
Kaj pa vi menite o tem? Komentirajte spodaj.
Bolje biti praktičen z manj truda in več efekta.
Ja, to je ideja, še kako praktična, a se mnogim včasih (vključno z mano), ne izide.
Vsaj pri ograji je rešitev, da je sama barva bistveno manj od sto evrov. Ograje v ali okoli hiše pa je za delo potrebno boremalo časa, da je delo opravljeno. Cenovno gledano je to bolj praktično za delavca pa tudi, da ne hodi nekomu opravljati delo, ki so ga vsaj včasih bili dolžni opravljati skoraj vsi moški in tudi ženske sami.
To se vendar šteje pod hišna opravila, vsaj jaz mislim tako.