multitasking

Poznate ta občutek, ko vas zjutraj v službi čaka sto in ena naloga, da ne govorimo o nepredvidenih telefonskih klicih in opravil, ki nas še dodatno obremenijo?
Ja, naš vsakdanjik se je spremenil v norišnico, v kateri se mora človek znajti kakor ve in zna. Postajamo podobni žonglerskim mojstrom, ki z eno roko mečejo v zrak en predmet, z drugo lovijo drugega, vmes pa jih spremljajo še enega ali več. Priznam, včasih sem bila ponosna nase, da sem lahko delala dve stvari hkrati in za šalo skakala iz ene naloge na drugo. Danes ugotavljam, da mi hkratna pozornost razpršena na različne naloge in skakanje iz ene naloge na drugo povzročajo težave.

V čem je problem?

Človek je najbolj učinkovit takrat, ko je osredotočen na eno nalogo, ki jo opravlja. Ko se ji posveti stoodstotno. Skakanje z ene naloge na drugo samo pomeni, da naša pozornost oziroma osredotočenost pade ko preidemo na drugo nalogo in porabimo kar nekaj energije, da dosežemo zadostno osredotočenost, da smo učinkoviti. Saj sami dobro veste kako je, ko nas zmoti telefon, ali ko se na ekranu prikaže obvestilo za novo elektronsko pošto in zmoti pozornost, ki jo posvečamo nalogi.

Ko je človek osredotočen na nalogo, je tukaj in zdaj. V trenutku. Ko skače iz naloge k nalogi, njegov um vrvi. Medtem ko dela eno opravilo, je z mislimi že pri naslednjem, ali pa kje drugje. Vse prevečkrat delamo eno stvar, z mislimi pa smo drugje. To nas spravlja v stres, kar potrjujejo tudi različne znanstvene študije.

Zahteve po tem, da bi hkratno delali več opravil ali preskakovali z ene na drugo, ustvarja nevarnost za različne težave z možgani, od stresa in jeze pri odraslih, do učnih težavami in avtizmu podobnega vedenja pri otrocih. Ironično, je takšen način delovanja pogosto manj učinkovit.

V raziskavi, ko jo je vodil profesor Earl Miller, neuroznanstvenik na Institutu za tehnologijo v Massachusettsu (MIT), so s skeniranjem delovanja možganov prostovoljcev, ki so opravljali različne naloge, ugotovili, da so pri hkratni izpostavljenosti vizualnim dražljajev možgani reagirali istočasno le na enega ali dva. Povedano z drugimi besedami, naši možgani morajo narediti selekcijo med nalogami. Težava nastopi, ko se osredotočamo na dve nalogi hkrati, saj to povzroči preobremenjenost procesne zmogljivosti možganov. To še posebej velja če istočasno opravljamo dve podobni nalogi – na primer sestavljanje elektronske pošte in pogovor po telefonu. Obe nalogi tekmujeta za uporabo istega dela možganov. Posledično možgani preprosto delajo počasneje.

Celo razmišljanje o večopravilnosti lahko povzroči »gnečo«, na kar je že pred leti opozoril Glenn Wilson, psihiater z Londonske univerze. Ugotovil je, da ko smo na primer v situaciji, da sočasno sestavljamo SMS in E-mail, se naš inteligenčno kvocient zniža za 10 točk. Podobno, kot imamo »zamegljeno« glavo po noči brez spanca. Zato je zelo zaskrbljen nad načinom življenja, v katerem je večopravilnost običajna praksa: »Ljudje tega ne znajo početi dobro, če pa pravijo, da lahko, slepijo sami sebe. Možgani se znajo zelo dobro slepiti.«

Ameriška študija, objavljena v Reviji za eksperimentalno psihologijo (Journal Of Experimental Psychology), je ugotovila, da so študentje potrebovali bistveno dlje časa za reševanje zapletenih matematičnih težav, ko so vmes skakali k drugim nalogam. Dejansko so bili do 40 % počasnejši. Ista študija je tudi potrdila negativne psihološke posledice, saj se sproščajo stresni hormoni in adrenalin. To sproži začaran krog. Trdo delamo na več nalogah hkrati, kar od nas zahteva več časa, zato smo v stresu in delamo še več nalog hkrati.

Študija strokovnjakov za menedžment (Being of Two Minds: Switching Mindsets Exhausts Self-Regulatory Resources, 2010)  je pokazala, da različne naloge zahtevajo različno stanje uma oz. način razmišljanja. Ukvarjanje s težavnim otrokom zahteva drugačen način razmišljanja, kot če imamo v pisarni opravka s stranko. Raziskovalci so merili sposobnost zaposlenih za opravljanje različnih mentalnih nalog, medtem ko so menjali opravila, ki so zahtevala drugačen način razmišljanja. Ugotovili so, da smo bolj učinkoviti, če opravljamo zaporedoma več nalog, ki zahtevajo enako stanje uma. Skakanje med različnimi načini razmišljanja, je pri ljudeh povzročilo izčrpanost. Tisti, ki jim ni bilo treba pogosto menjati načina razmišljanja, so se na testih umskih sposobnosti odrezali bolje.

Preklapljanje med načini razmišljanja, večopravilnost in hkratno opravljanje dveh ali več nalog ima lahko tudi druge pomanjkljivosti ugotavljajo raziskovalci. Poslabša naš kratkoročni spomin in sposobnost odločanja.

Res je, da je v tem času, ko smo dobesedno na vsakem koraku dosegljivi prek telefona in elektronske pošte, in zasuti z delom, težko vzpostaviti takšen način dela, pri katerem smo dlje časa osredotočeni na eno nalogo, oz. niz nalog, ki zahtevajo enak način razmišljanja. A z malo pozornosti lahko naredimo korak ali dva v tej smeri. Nenazadnje zato, ker bomo pri delu učinkovitejši in manj v stresu.

Red si vzpostavimo z oblikovanjem urnika, ki se ga držimo po svojih najboljših močeh. V tem urniku si rezerviramo čas, ki ga posvetimo samo eni nalogi oz. zaporedju sorodnih nalog. Po možnosti  takrat ne sprejemamo ne klicev, ne gledamo elektronske pošte, ne premišljujemo o tem, kaj vse imamo še za opraviti. Tudi to, da nosimo seznam vseh opravil v glavi, namesto da bi si ga zapisali, nam jemlje pozornost. Zato si organiziramo način beleženja seznama ali seznamov nalog.

Pomagajo tudi različne dihalne tehnike in meditacija. Z dihom se umirimo in osredotočimo na tukaj in zdaj, z redno meditacijo postanemo bolj zbrani in osredotočeni.

Sabina Podjed

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.