(Glasen) pogovor s samim seboj – norost ali veščina?

Moja žena me včasih zaloti, in se čudi: »Klemen, a ti veš, da se pogovarjaš sam s sabo?«

Jaz ji odgovorim: »Seveda, se vsaj z enim pametnim človekom pogovarjam, he he.«

Samogovor ni znak, da je nekaj narobe z nami. Več kot 90% ljudi vodi tih notranji dialog. Glasen samogovor je sicer manj običajen, a nas je kar 25%, ki se (tudi) bolj ali manj glasno pogovarjamo sami s seboj.

Zelo pomembno je, kako to počnemo. Kaj si govorite? Ste kot Donald Trump, mojster samohvale in samozaupanja? Ali pa je večina vašega samogovora samokritika? Se spodbujate ali se zatirate? Kar ušesa in srce me boli, če slišim ljudi, ki žalijo same sebe, se preklinjajo ali pa tako ali drugače slabo govorijo o sebi in s sabo. Ali pa v teh samogovorih bolj opisujete, kaj se vam trenutno dogaja? To bi bilo prav zanimivo izvedeti od vas.

Obstaja šest pravil oziroma priporočil Klinike Mayo glede konstruktivnega samogovora. Za več informacij s področja kognitivnega restruktiriranja s konkretnimi primeri preokvirjanja misli priporočam moj članek Pristopi k pozitivnemu razmišljanju v reviji Bogastvo zdravja.